Urbano vrtičkarstvo

Vrtičkarstvo je sodobna mestna raba prostora, začasna in prilagodljiva. Vedno je bilo predmet pragmatičnega urejanja prostora, za katerega je ključen hiter odziv na potrebe prebivalcev in urbanističnega načrtovanja, ki soustvarja pogoje za dolgoročno skladen prostorski razvoj.

Urbano vrtičkarstvo (urban gardening, plot gardening) kot vrtnarjenje na najetih, posojenih in zasedenih zemljiščih, na strehah in balkonih, v loncih in na vertikalnih stenah, bolj in manj organizirano, bolj in manj načrtovano je postalo ena od najbolj popularnih urbanih praks v kontekstu okoljske ozaveščenosti sodobne družbe. Danes vrtnarijo vsi, stari, mladi, moški, ženske, družine, pari, posamezniki, bolj in manj premožni, zaposleni in nezaposleni. Vrtnari se ob šolah in na skupnostnih vrtovih, na dvignjenih gredah, strehah hotelov in restavracij, v desetletja starih vrtičkarskih kolonijah in na novo urejenih mestnih vrtičkarskih območjih, legalno in tudi na črno.

Vrtnarjenje je sorazmerno nezahtevna dejavnost. Z nekaj dobre volje in sposobnosti dogovaranja lahko vsako zemljišče postane vrt. Z dobro organizacijo in nekaj malega sredstev lahko postane užitno celo mesto. Organizacija, vrtičkarjev in vrtičkarstva, je ključna zato, da urbano vrtičkarstvo deluje v splošno, skupno, in posamično zadovoljstvo in korist. Sodelovanje, dokazuje praksa, poganja urbano vrtičkarstvo.

Razvoj urbanega vrtičkarstva je povezan z razvojem industrijskega mesta in socialnih dejavnosti kot so varstvo otrok, skrb za brezposelne, brezdomne in podobno. Urbano vrtičkarstvo tako ni ostanek ruralnega v mestnem okolju, ampak značilna mestna dejavnost, ki se razvije zaradi potreb mestnih prebivalcev. Obseg in podoba urbanega vrtičkarstva sta se skozi razvoj mest spreminjala skupaj z učinki, ki jih ima vrtičkarstvo, zaradi svoje narave, potrebe po organiziranju in sodelovanju, na mestno skupnost in mestno okolje. Vrtičkarstvo deluje kot socialni korektiv in kot prvinsko vezivo skupnosti, zato ga razvoj industrije in kmetijstva tudi nikoli nista v celoti izrinila iz mest.

Za razmah sodobnega vrtičkarstva je pomembno, da se ujema s potrebo mest, da širijo zelene površine, ker so te potrebne za učinkovito spopadanje s pregrevanjem, nalivi in drugimi negativnimi značilnostmi urbanega okolja. Popularnost urbanega vrtičkarstva tako aktualizirajo učinki organiziranega vrtičkarstva na kakovost bivanja v mestu, na kakovost mestnega okolja in na lokalno samooskrbo. Če temu dodamo še potencial, ki ga vrtičakrstvo predstavlja za razvoj novih dejavnosti, turizem in delovna mesta, je razlogov za nadušenje še več. Koristi in razvojni potencial vrtičkarstva sta prepoznali urbana politika in praksa. Zdi se, da podpora razvoju, ob siceršnjem samoorganizacijskem potencialu vrtičkarstva, ne bi smela izostati.

Vrtnarska vnema danes seže daleč čez vprašanja semen in sadik, pridelkov vrtnin in urejanja vrtov, spremlja jo novo zanimanje meščanov za hrano, za mestni prostor in za življenje v skupnosti. Sodobna mesta so priča pravemu valu novih dejavnosti in praks, prostočasne, kulturne, socialne, neprofitne in poslovne narave, ki izvirajo iz zanimanja za samostojno, lokalno in zdravo pridelavo hrane in s tem poveznega odnosa do fizičnega in družbenega okolja. Ljubljana se na primer kot slovenska prestolnica ponaša z naravnost enkratno zbirko vrtičkarskih praks. Starejšim vrtičkarskim kolonijam so se s časom pridružila nova območja, tudi vrtovi »Onkraj gradbišča« (povezava na: http://onkrajgradbisca.wordpress.com/) in »Za progo« (pvoezava na: http://lojze.lugos.si/darja/jutra-na-vrtu/jutra-na-vrtu.html), pa gredice ob vrtcih in šolah ter novi vzorčni mestni vrtički. Meščani obdelujejo vrtove na najetih in sposojenih zemljiščih, organizirano in samostojno, z dovoljenjem in z zgolj tihim privoljenjem lastnikov. Nove rešitve prebivalci iščejo z urejanjem vrtov na skupnih zelenih površinah, strehah, balkonih in okenskih policah. Vrtnarski duh se učinkovito prenaša na nove dejavnosti, »Onkraj gradbišča« organizira popoldansko varstvo za otroke Na divje (povezava: http://onkrajgradbisca.wordpress.com/2014/08/06/utrinki-s-pocitniskega-programa-na-divje/), vrtički »Za progo« služijo prenosu vrtnarskih veščin med gledalce RTV Slovenija, gibanje »Zelemenjava«(povezava: http://www.zelemenjava.si/) se je iz parka Tabor razširilo po vsej državi.

Ljubljana ni nikakršna izjema. Močan vrtnarski duh veje vsepovsod, ne ozira se na velikost mest, kontinent in formalnosti. Medtem ko je k nam leta 2014 prvič pljusknil londonski alternativni vrtni festival Chelsea Fringe, je mesto Todmorden v Veliki Britaniji leta 2008 začrtalo svoj unikatni program užitnega mesta (edible city) s projektom Incredible Edible (povezava na: http://www.incredible-edible-todmorden.co.uk/). V Bostonu že deluje prvi komercialni vrt na strehi, medtem, ko se več restavracij v mestu hvali z zelenjavo s svoje strehe. Manhattanski kuharski šef Dan Barber propagira kulturo prehranjevanja »iz kmetije na mizo« (farm-to-table), medtem ko ljubljanski Janez Bratož streže zelenjavo s svojega vrta in okusi lokalne hrane postajajo del inovativne mestne turistične ponudbe (več: http://www.visitljubljana.com/si/e-news/2014/september/59158/detail.html). Medtem ko ljubljanske restavracije in Turizem Ljubljana sestavljajo seznam značilnih ljubljanskih jedi, Iva Gruden na spletni strani Ljubljananjam (povezava: http://www.ljubljananjam.si/) ponuja turistom in domačinom krajše in daljše, tudi osebno prilagojene gurmanske sprehode. Poizvedba na spletu za koordinatorji skupnostnega vrtičkarstva razkrije, da so res iskani in vsaj v Veliki Britaniji tudi polno zasedeni. Vrtnarjenje zanima zelo veliko ljudi in sproža nove potrebe, ideje, odnose, oblike sodelovanja in organizacije ter predvsem tudi razvoj novih dejavnosti. Mestno vrtnarjenje tako z učinki, ki jih prinaša meščanom in mestu, hitro prerašča okvire ljubiteljstva in postaja pomembna mestna dejavnost, ki med drugim, skupaj z novimi praksami mobilnosti in energetske varčnosti, tudi pomembno prispeva k trajnostnemu razvoju sodobnega mesta.

Vrtičkarstvo se očitno v sodobnem mestu počuti doma. Tradicija in razsežnosti urbanega vrtičakrstva pričajo o tem, da je vrtnarjenje močno zakoreninjeno tudi v slovenskih naseljih. Domače izkušnje, še posebej dobro raziskan primer Ljubljane, kažejo, da je obdobju bolj organiziranega vrtičkarstva iz časa socializma in izgradnje industrijskih mest po drugi svetovni vojni, sledilo obdobje načrtovanja iz mesta bolj odmaknjenih vrtičkarskih območij. Vzporedno so vrtičkarji v praksi iskali različne možnosti za vrtnarjenje v bližini svojega doma. Če so zemljišče izgubili zaradi nvoih gradenj, so se sodeč po podatkih, preprosto preselili drugam. Očitno je bilo načrtovanje precej odmaknjeno od potreb ljudi in ni bilo zelo učinkovito pri zadovoljevanju potreb po vrtičkih. Prebivalci so si, bolj in manj organizirano, možnosti za vrtičkarstvo v veliki meri iskali sami. To je sprožilo pojav številnih samoorganiziranih vrtičkarskih območij na najrazličnejših površinah kot so zelenice ob cestah in železniških prograh, na brežinah vodotokov in podobno. V času velikih družbenogospodarskih sprememb je prišlo do prekinitve nekaterih najemnih razmerij in razpada posameznih društev, a prostorsko že zelo razširjeno vrtičkarstvo se je razvijalo dalje še bolj nekontrolirano in začelo je postajati problematično, mestoma tudi moteče. V Ljubljani je mestna uprava, v duhu varstva okolja in odgovornosti za urejanje prostora takrat začela podrobno proučevati razmere. Prelomni dogodek v praksi nelegalnega vrtičkarstva pa je predstavljala odstranitev vrtičkov izpred Plečnikovih Žal leta 2007, ki je vodila tudi v sprejetje novega mestnega načrta (OPN MOL, 2010) in predpisov s katerimi je prestolnica krenila na pot dobre prakse. Podobno odločno so se urejanja razmer lotili tudi v številnih drugih krajih.

Vendar zgodovina in praksa učita, da ima lahko še tako premišljeno načrotvanje, omejene učinke, če je odtujeno od resničnih potreb ljudi in nenazadnje tudi od prostorskega potenciala za zivajanje dejavnosti. Povečano zanimanje mestnih prebivalcev za vrtnarjenje tako skupaj s številnimi trdoživimi oblikami vrtičkarstva v slovenskih naslejih kaže, da je, bolj kot klasično prostorsko načrtovanje, za razvoj vrtičkarstva v mestu potrebno dobro sodelovanje med mestno upravo, lastniki in vrtičkarji. Mestna uprava mora skrbeti predvsem za to, da se razvoj vrtičkarstva prepreči, kjer bi res lahko bil škodljiv ali širše gledano nesprejemljiv ter prispevati k čim bolj uspešnemu dogovarjanju med lastnik zemljišč in vrtičakarji. Tako prakso sodeč po tujih zgledih zaznamuje predvsem politika omogočanja h kateri sodi dobra organizacija.

Dobra praksa priznava vrtičkarstvu svojsko naravo neformalne prakse in začasne rabe prostora, vrtičkarjem pa vztrajnost in iznajdljivost ter zato temelji na zaupanju v notranjo moč dejavnosti. Dobra praksa namenja vso potrebno pozornost organizaciji, katere ključni cilj sta usklajevanje z drugimi rabami ter sodelovanje med vrtičkarji in lastniki. Vsaj toliko pozornosti kot oblikovanju vrtičkarskih območij za trajno rabo, dobra praksa namenja podpori razvoja dejavnosti na prostorih za začasno rabo. Aktualne potrebe mestnih vrtnarjev dobra praska rešuje z dobro organizacijo. Zato so tako pomembni postali koordinatorji skupnostnega vrtnarjenja. Posredovanje med mestno upravo, ki v skupnem interesu upravlja s celotnim mestnim prostorom in skrbi za skladnost rabe in varnost bivalnega okolja ter lastniki zemljišč in vrtičkarji, je ključna. Dobro prakso vsako mesto piše samo, najlažje v tesnem sodelovanju z vrtičkarji in s kritično distanco do tujih zgledov in lastnih napak.

Avtorica besedila: Maja Simoneti

4 Comments

Leave a Reply

Your email address will not be published.