Urbano vrtnarjenje – vrtičkarstvo

Maja Simoneti

 

Urbano vrtnarjenje, kratko vrtičkarstvo (urban gardening, plot gardening, allotment gardening), imenujemo ljubiteljsko pridelovanje za lastne potrebe na najetih, izposojenih in tudi brez dogovora zasedenih zemljiščih v mestu. Izvaja se tako, da več oseb vrtnari na skupnem zemljišču, ki je lahko, ne pa nujno, ločeno na posamezne vrtove.

Skupnostni vrt je območje, namenjeno vrtičkarstvu, ki ga uporabniki urejajo skupaj. Od klasičnega vrtičkarskega območja se loči po tem, da se vrtičkarji dogovarjajo o urejanju in da skupaj izvajajo načrtovana dela, da so organizirani in delujejo povezano. Tudi na skupnostnem vrtu so lahko vrtovi ločeni, a hkrati obstaja med njimi dogovor o obveznem sodelovanju pri izvajanju skupnih del.

Fenomen urbanega vrtičkarstva tako vsebuje mnogo več kot pridelovanje zdrave hrane za lastne potrebe. V celoti je samozadostnih vrtnarjev, ki pridelajo vse za svojo oskrbo, v globalni vrtičkarski skupnosti bistveno manj kot posameznikov, ki vrtnarjenje jemljejo kot priložnost za umik v naravo in za druženje, za bivanje in delo na prostem, za samorealizacijo in sodelovanje z drugimi. Vrtičkarstvo je tako hkrati zelo preprosta in kompleksna dejavnost, prilagodljiva raba prostora in podlaga za povezovanje ljudi, programov in dejavnosti.

Oblike vrtičkarstva so zelo različne, odvisne od ljudi, prostora in načina vrtnarjenja. Vrtičkarstvo se zaradi pomanjkanja prostora v mestu širi na različne površine: nepozidane in zelene površine, zapuščena zemljišča, pa tudi v parke in na kmetijske površine. Pridelava se s tal širi tudi v dvignjene grede, korita in posode, na balkone, strehe in stene. Danes, ko že skoraj vsi vrtnarimo, se vrtnari na mestnih vrtičkih, ob šolah in vrtcih, domovih za stare in med bloki, na urejenih gredicah in začasno okupiranih ostankih zelenih površin, na skupnostnih vrtovih in v desetletja starih vrtičkarskih kolonijah, na najetih in sposojenih zemljiščih. Tradicionalni načini pridelovanja se umikajo novim, okolju prijaznejšim, kot sta ekološko in permakulturno vrtnarjenje. Bolj kot posamezen vrt postaja pomembna skupnost, ki se organizira okrog vrtov in vrtnarjenja. Ob tem aktualno zanimanje urbane populacije za vrtičkarstvo ni omejeno na spol, starost, izobrazbo in status, kar vrtičkarstvo postavlja v vlogo dejavnosti, ki povezuje različne skupine prebivalcev in prispeva k družbeni povezanosti. Navdušenje za vrtičkarstvo spremlja tudi povečano zanimanje za vrtnarsko znanje in za semena. Oboje skupaj s sadikami in pridelki pa postaja tudi predmet najrazličnejših oblik menjave. V Sloveniji menjavo med drugim poganja vseslovensko gibanje Zelemenjava, oplaja se tudi v semenski knjižnici v mariborskem Centru alternativne in avtonomne produkcije (CAAP).

Mestno vrtnarjenje danes očitno prerašča okvire ljubiteljstva in postaja pomembna mestna dejavnost. Nemška sociologinja Christa Müller govori o premikih v simboliki in statusu post-materialističnih vrednot in življenjskih stilov. »Naredi sam« in »pridelaj sam,« pravi, predstavljata način dokazovanja, da nismo objekti potrošnje industrijske proizvodnje. To iskanje osebnega izraza pa kliče tudi po novih oblikah in prostorih skupnosti, zato se danes urbani vrtički spreminjajo v prave vroče točke družbene solidarnosti. Sodeč po dogajanju v Sloveniji lahko temu pritrdimo. Vrtičkarsko gibanje je živo, aktivne so občine in vrtičkarske skupnosti, prizadevanja za ureditev območij in dejavnosti se med sabo oplajajo in prekrivajo z razvojem novih programov in dogodkov. Izkušnje so kljub temu različno dobre.

Vrtičkarstvo izvira iz časov razvoja industrijskega mesta in ga v sredini 19. stoletja povezujemo s prvimi ukrepi za izboljšanje pogojev bivanja delavcev v urbanem okolju, med katere sodijo tudi otroška igrišča, družbena središča in mestni parki. Elke Krasny v svojem zgodovinskem pregledu različnih posegov prebivalcev v mestni prostor Praktični urbanizem 1850-2012 (Hands on Urbanism 1850 – 2012) ugotavlja, da so te ureditve odziv prebivalcev na razmere in kot take napoved sodobne prakse urejanja mesta od spodaj navzgor. Tudi znameniti primer prvega za igro otrok urejenega območja, imenovanega Schreberplatz, ki ga leta 1865 v Leipzigu na pobudo ravnatelja ene od šol uredi združenje staršev in na robu katerega štiri leta kasneje uredijo majhne otroške vrtove, naj bi simboliziral razvoj mesta od spodaj navzgor in razmerje med skupnostnim prostorom za igro in samoorganiziranimi vrtički. Vrtičkarstvo, trdi Krasny, je radikalna strategija urbanizma, ki z aktivno vlogo prebivalcev oblikuje mesto od spodaj navzgor in prežema zgodovino modernizacije mesta. Zgodovina vrtičkarstva je živi dokaz tega, da so meščani v kritičnih razmerah sposobni ukrepati in učinkovito poseči v urejanje mesta tako, da postane življenje lažje. To po svoje potrjuje tudi dogajanje v Sloveniji, še posebej nekoliko bolj raziskan razvoj vrtičkarstva v Ljubljani po drugi svetovni vojni, ki razkriva tako pomen vrtičkarstva za prebivalce kot njihovo vztrajnost pri iskanju dostopnih lokacij in razširjenost vrtičkarstva ter izjemno tipologijo pojavnih oblik, pa tudi odtujenost načrtovanja od realnih potreb in razmer. Vrtičkarstvo tako med drugim razkriva tudi potencial mestnih prebivalcev, ki lahko od spodaj navzgor poganja neformalno in samoorganizirano produkcijo mesta. Elke Krasny ob tem opozarja, da ta nikoli ne deluje izven sistema, da je samoorganizacija vedno tako odziv kot spodbuda za urbanistično načrtovanje.

Ko danes govorimo o vsesplošnem razmahu urbanega vrtičkarstva, lahko to povežemo tako s prvinskim pomenom lokalno pridelane zdrave hrane kot s preživetvenimi strategijami mestnih prebivalcev. Kot je dalo že pred dvajsetimi leti slutiti poročilo Razvojnega programa Združenih narodov (UNDP) Urban Agriculture, izdelano za konferenco Habitat II, se pridelava hrane neizbrisljivo ohranja v urbanih okoljih vsega sveta. Poleg kmetijstva v urbanem okolju 21. stoletja vztraja tudi vrtičkarstvo kot pridelava majhnega merila, ki jo poganjajo najrazličnejši vzgibi. Značilno je, da se mesta z vrtičkarsko vnemo prebivalcev spopadajo različno, od tega, da se v celoti poistovetijo z njo in se razglasijo za užitna (edible cities), do tega, da urejajo vrtove in podpirajo samoorganizirane skupnostne vrtičke.

V Angliji je leta 2008 mesto Todmorden sprožilo pravi val urejanja užitnih mest, ki mu s saditvijo zelenjave v mestne parke in z urejanjem številnih novih vrtov sledi tudi Bristol, Zelena prestolnica Evrope 2015. Na Dunaju se tradicionalnemu vrtičkarstvu na robu mesta (allotment gardens) pridružuje vedno več skupnostnih vrtov (community gardens) v mestu, hkrati pa obstaja tudi možnost pridelave na kmetijskih zemljiščih (self-harvesting). Po besedah Andreasa Exnerja, ki je bil gost posveta Vrtičkarstvo v Zeleni prestolnici Evrope maja 2015 v Ljubljani, so posebej popularni skupnostni vrtovi, ki ustrezajo mlajši urbani populaciji. Dunajska mestna uprava podpira dejavnost s preglednimi in ažurnimi informacijami na spletu in vrtičkarskim telefonom. Za urejanje skupnostnih vrtov namenja enkratno finančno podporo enemu vrtu v vsaki mestni četrti, urejanje drugih pa dovoljuje. Skupnostno vrtnarjenje na Dunaju podpira tudi nevladna organizacija Gartenpolylog, ki vodi evidence in skrbi za širjenje znanja in informacij.

Tudi v Sloveniji je Ljubljana leta 2007 z odmevno odstranitvijo nelegalnih vrtičkov izpred Žal in napovedjo novih pravil urejanja sprožila pravi val urejanja vrtičkov. Po poročilu Skupnosti občin Slovenije je aktualno postalo predvsem pripravljanje novih pravilnikov in načrtovanje novih ureditev, urejanje evidenc in pogodb. Mnogo manj pozornosti so bile deležne dobre prakse, organizirane s strani občin ali samoorganizirane s strani vrtičkarjev. Zaradi tega nove občinske rešitve pretežno stremijo k vnaprej enotno urejenim območjem in zanemarjajo sposobnost vrtičkarjev, da pri urejanju sodelujejo tako z idejami kot z delom. S tem pa preprečujejo oblikovanje skupnosti, ki se razvija prav preko neposrednega sodelovanja pri organizaciji in urejanju vrtov. Pestrost pojavnih oblik vrtičkarstva je sicer daleč največja v Ljubljani, kjer so vrtički kulturna dediščina (Krakovski vrtovi), oblika rabe zelenih površin (Za progo), začasna raba (Rimska cesta, Onkraj), dogovorna raba (Gradaščica, Za progo, Rimska) in načrtovana raba (Štepanjsko naselje, Dravlje), organizirana dejavnost (Študentski vrtovi) in samoorganizirana dejavnost (Litostrojski vrtički). Eksperimentiranje z vrtičkarstvom kot začasno rabo, socialnim korektivom, družbeno odgovorno revitalizacijo prostora je aktualno v različnih krajih. Prvi domači »Skupnostni urbani eko vrt« so zagnali v Borovi vasi v Mariboru leta 2011 s programom Urbano vrtnarstvo v okviru Evropske prestolnice kulture. Že leto prej pa je Kulturno umetniško društvo Obrat na festivalu Mladi levi v Ljubljani začelo razvijati najbolj zanimiv slovenski skupnostni vrt Onkraj gradbišča. Različne vrste območij so tako kot različni načini zagona vrtnarske dejavnosti dober način za omogočanje vrtičkarske dejavnosti, ker vključujejo več virov – prostora, ljudi in sredstev –, zagotavljajo večjo ponudbo vrtičkarskih območij in bolje odgovarjajo na različne potrebe in pričakovanja vrtičkarjev, kot to lahko uspe le eni vrsti območja, kot je vrtičkarstvu trajno namenjeno zemljišče.

Različni primeri vrtičkarstva tako vsak po svoje podpirajo tezo, da se dobre rešitve urbanega vrtičkarstva lahko oblikujejo samo v sodelovanju med zainteresiranimi, kjer lastnik zemljišča ni nujno in niti ne najpogosteje pobudnik, velikokrat pobudniki raziščejo, kdo lastnik je, in ga skušajo prepričati, da bi jim (pasivno) dovolil uporabo zemljišča za vrtičkarstvo. Praksa kaže, da je lahko enako neučinkovito, če občina potrebo prebivalcev po vrtnarjenju zapostavlja, kot če rešitve oblikuje in izvede mimo njih. V prvem primeru se lahko hitro zelo pretirano razširi neformalno samoorganizirano vrtičkarstvo, ki se ne ozira pretirano na izbiro lokacij in ni sprejemljivo za občino, v drugem primeru lahko zmanjka sredstev za ureditev dovolj velikega števila vrtov, številni prebivalci pa ostanejo nezadovoljni. Ne da bi zapostavljali pomen javnega interesa za urejanje mestnega prostora in dela občinskih služb ter samoorganizacijske sposobnosti vrtičkarjev, je treba poudariti pomen vseh del in nalog, ki so potrebne za dobro prakso urbanega vrtnarjenja in preprečiti napake in probleme, ki jih lahko povzroča izolirano delovanje posamezne strani. Primerjava izkušenj z mariborskega (Borova vas) in ljubljanskih skupnostnih vrtov (Onkraj gradbišča, Za progo) kaže, da je za zagon skupnostnega vrta treba zagotoviti čas in sredstva, ki omogočajo organizacijo sodelovanja in podpirajo razvoj skupnosti. Izkušnja Slovenj Gradca kaže, da je tudi značilno občinski projekt, ki se ne ukvarja preveč z mnenjem ljudi o rešitvah, lahko učinkovit, če občina realizira svoja sorazmerno visoka pričakovanja tako, da z novimi rešitvami ne prizadene zainteresiranih in vnaprej vzpostavi oblike sodelovanja. Primeru Slovenj Gradca je možno očitati slabosti pristopa od zgoraj navzdol, a je hkrati zaradi načina izvedbe del na terenu in organizacije dela občinske komisije in koordinatorja na terenu treba priznati, da je pristop vendarle odprt in odziven za pobude vrtičkarjev. Primer je zato izpostavljen kot zgled učinkovitega projektnega pristopa, v katerem občina kot pobudnik novih rešitev prizna in prevzame stroške urejanja in koordinacije dejavnosti v prostoru, medtem ko vrtičkarjem naloži urejanje skupnih površin in jih tako zaveže k sodelovanju pri opravljanju skupnih del. V nasprotju s primerom mariborskega skupnostnega vrta v Borovi vasi, kjer je po poteku evropskega projekta zmanjkalo sredstev za koordinacijsko podporo, je ljubljanski Onkraj gradbišča v soglasju z občino kot lastnikom in z različnimi novimi projekti zmogel ohraniti strukturo, ki poganja skupnostno prakso.

Kljub primerom dobre prakse je še vedno očiten razkorak med željami uprave in vrtičkarjev tudi v Ljubljani, ki se sicer lahko pohvali z dolgo tradicijo urejanja in z največjo pestrostjo pojavnih oblik vrtičkarskih območij. V mestu uradno še vedno ni dovolj urejenih vrtov za vse zainteresirane. Čeprav raziskave in praksa nedvoumno kažejo, da imajo vrtičkarji raje možnost začasnega vrtnarjenja blizu doma kot varno trajno vrtnarjenje na robu mesta, se občina posveča predvsem načrtovanju novih vrtičkarskih območij na robu mesta in ne omogočanju na osnovi ovrednotenja prakse. Podobno kot v Zagrebu in na Dunaju tudi v Ljubljani, sodeč po odzivu na ukrepe občine leta 2007, meščani želijo predvsem, da bi občina poskrbela za informacije in dovolila vrtnarjenje na več površinah v mestu in ne toliko, da bi občina sama ustrezno uredila in bogato opremila območja za vrtnarjenje. Pričakovanje meščanov, da bo občina v skladu s svojimi pristojnostmi in možnostmi posredovala pri urejanju vrtičkarstva v prostoru, je povezano s pomenom, ki ga ti pripisujejo in priznavajo občini. Sklepamo lahko, da iz izkušenj ljudje očitno kar dobro vedo, kdaj je ukrepanje občine potrebno in upravičeno.

Viri:

Anger, J., Fiebrig, I., Schnyder, M. 2013. Edible Cities. Permanent Publications. Hampshire.  156 str.

Goriup, Z. et al. 1984. Planiranje in urejanje območij malih vrtov (vrtičkov) v Ljubljani. Ljubljana : Urbanistični inštitut SR Slovenije. 133 str.

Jamnik, B., Smrekar, A., Vrščaj, B. 2009. Vrtičkarstvo v Ljubljani. Geografija Slovenije. ZRC SAZU Geografski inštitut Antona Melika. Ljubljana. 224 str.

Krasny, E. 2012. Hands on Urbanism 1850-2012. The Right to Green. V: Hands on Urbanism 1850-2012. The Right to Green. Krasny, E. (ed.) Architekturzentrum Wien. Dunaj. str. 8-36.

Müller, C. 2012. Practising Commons in Community Gardens: Urban Gardening as a  Corrective for Homo Economicus. V: The Wealth of the Commons. A World Beyond Market and State. Bollier, D., Helfrich, S. (ed.) The Commons Strategic Group. Heinrich Böll Foundation. Amherst. 219-224 str.

Onkraj gradbišča. Skupnostni urbani vrt na degradiranem zemljišču v Ljubljani. https://onkrajgradbisca.wordpress.com/about/

Radovanović, V. 2015. Što žele vrtlari, a što nudi lokalna vlast. http://pogledaj.to/drugestvari/sto-zele-vrtlari-a-sto-nudi-lokalna-vlast/

Simoneti, M. 2015. Vrtičkarstvo – mesta pišejo različne zgodbe. Poročilo s posveta Vrtičakrstvo v Zeleni prestolnici Evrope. Ljubljana. Festival Chelsea Fringe Ljubljana 2015. Zelemenjava, Inštitut za politike prostora in Botanični vrt Ljubljana.   http://prostorisodelovanja.si/vrtickarstvo-mesta-pisejo-razlicne-zgodbe/

Simoneti, M., Fišer, D., 2014. Urbano vrtičakrstvo v Ljubljani. V: Praktični urbanizem. Pravica do zelenega./Hands-on Urbanism. The Right to Green. Razstava. Kustosinja Elke Krasny. Galerija DESSA Ljubljana. http://prostorisodelovanja.si/urbano-vrtickarstvo-v-ljubljani/

Simoneti, M. et al. 1997. Usmeritve in pogoji za nadaljnji razvoj vrtičkarstva v Ljubljani. Ljubljana. LUZ, d.d., Raziskovalno poročilo. 76.str.

Smit, J., Ratta, A., Nasr, J. 1996. Urban Agriculture. Food, jobs and Sustainable Cities. United Nations Development programme. Publication Series for Habitat II. New York. 300 str.

Urbane brazde. CAAP – Center alternativne in avtonomne produkcije. http://brazde.org/2011/urbano-vrtnarstvo/urbano-vrtnarstvo/

Velkavrh, Z. 2015. Zaženi se: Kako ustanoviti skupnostni vrt. Delo, 7.4.2015. http://www.delo.si/znanje/zazeni-se.html

Zelemenjava http://www.zelemenjava.si/

 

Priporočila

 

Za občine: manj je več

• Aktivno podpirajte organizirano vrtičkarstvo: imenujte odgovorno osebo za to delo in poskrbite za delovna sredstva in pogoje za delo.
• Vodite javno evidenco vseh lokacij vrtičkov v naselju, ne glede na lastništvo zemljišč.
• Ažurno dopolnjujte ponudbo vrtov glede na potrebe in pobude.
• Sodelujte z lastniki zemljišč.
• V prostorskem načrtu in povezanih predpisih določite območja, trajno namenjena skupnostnemu vrtnarjenju in omogočite izvajanje vrtičkarstva kot začasne rabe prostora.
• Določite pogoje za dogovorno urejanje začasnih vrtičkarskih območij; ažurno odločajte o sprejemljivosti novih rešitev.
• Poskrbite za ureditev stika vrtičkarskih območij z okolico in za prehodnost prostora.
• Zagotavljajte in spodbujajte racionalno opremljanje območij – prednost naj imajo skupne rešitve, kot so prostori za spravljanje orodja in druženje: nadstrešnica, skupna lopa, drevo, zabojnik za orodje in sedenje, igra, voda za zalivanje, skupni kompost.
• Načrtujte in urejajte območja – trajna in začasna – z neposrednim vključevanjem zainteresiranih prebivalcev: pogoje urejanja določite dogovorno in jih prilagodite lokaciji, nekatera ureditvena in vzdrževalna dela prepustite vrtičkarjem.
• Dopustite oblikovanje različno velikih vrtov glede na zmožnosti in potrebe posameznih vrtičkarjev.
• Spodbujajte organizirano in skupnostno vrtičkarstvo: ustrezno omejite število vrtov na lokaciji ali število vrtičkarjev, ki si delijo skupne ureditve.
• Podpirajte oblikovanje preprostih in prilagodljivih pravil.
• Bodite odprti za civilne pobude in podpirajte različne oblike vrtičkarstva.
• Spremljajte razmere na terenu.

 

Za lastnike zemljišč: dogovorno urejanje/skupnostna raba

• Dogovorite se z občino o pogojih vrtičkarstva na vašem zemljišču.
• Z vrtičkarji dogovorno določite pogoje urejanja in delovanja/vrtnarjenja in vzdrževanja.
• Spremljajte dogajanje v prostoru in bodite v stiku s predstavniki vrtičkarjev.
• Razmislite o vrtičkarstvu kot o začasni rabi – načinu vzdrževanja vašega zemljišča.
• O neprofitnem nadomestilu za začasno uporabo zemljišča za vrtičkarstvo se dogovorite v skladu z dobro prakso.

 

Za vrtičkarje: skupaj je enostavneje

• Organizirajte se: povežite se z vrtičkarji na terenu ali novo skupino zainteresiranih.
• Preverite možnosti za vrtičkarstvo na terenu in na občini.
• Poiščite primerno zemljišče in lastnika ter preverite možnost za ureditev vrta.
• Dogovorite se za dovoljenje za vrtičkarstvo in pogoje urejanja z občino in z lastnikom. Vzpostavite kavaliteten način komuniciranja.
• Prizadevajte si za možnosti za pridobitev institucionalne podpore razvoju vrtičkarstva.
• Sodelujte pri določanju, izvajanju in spreminjanju pravil vrtnarjenja in pogojev urejanja.
• Sodelujte pri urejanju in vzdrževanju skupnih površin.
• Poskrbite za komunikacijo med vrtičkarji; izkoristite brezplačne in preproste možnosti sodobnih medijev, kot so dopisni seznami MailChimp, platforma za oblikovanje spletnih strani in pisanje blogov WordPress ter družbeni omrežji Facebook in Twitter.
• Občasno se sestanite tudi v živo in se pogovorite o aktualnih temah ter demokratično sprejmite potrebne odločitve.
• Poskrbite za občasno organizacijo dneva odprtih vrat oz. kakšno prireditev na vrtu ter tja poleg predstavnikov javnih institucij, lastnikov zemljišč in medijev povabite tudi sosede in sokrajane, da se bo z vašim delom seznanila tudi širša javnost.