Stanovanjske skupnosti so oblika bivanja, ki združuje zasebnost s prednostmi skupnostne rabe določenih dobrin in skupnostnega izvajanja nekaterih dejavnosti. Bistvo takšne skupnosti je, da skupina ljudi med seboj stke vezi, da so sposobni sami skupno načrtovati, posedovati in upravljati svoj bivanjski prostor. Svoje zasebne domove običajno dopolnjujejo s souporabo določenih skupnih prostorov in storitev, kot so vrtovi, sobe za goste, jedilnice, otroške igralnice, delavnice, garaže, pisarne, dostop do interneta, čiščenje, in dobrin (pripomočkov), kot so avtomobili, kolesa, pralni stroji, hišna orodja, ipd. Skupnostno upravljanje obsega tudi stalno ali občasno urejanje nekaterih dejavnosti, kot so varstvo otrok, kuhanje, vrtnarjenje in skrb za starejše. Stanovanjske skupnosti spodbujajo sodelovanje med sosedi ne le pri uresničevanju praktičnih, vsakodnevnih koristi za posameznika, ampak tudi pri doseganju trajnostnih družbenih, gospodarskih in okoljskih koristi.
Oblike
Pri organizaciji življenja v stanovanjskih skupnostih je omejitev le domišljija. Zato je skoraj vsaka takšna oblika unikatna. Kljub temu jih lahko razvrščamo po nekaterih značilnostih, kot na primer:
a) Najbolj jasna je verjetno ločnica glede na formalno lastništvo nepremičnin v skupnosti:
– lastništvo hiš oz. stanovanj je individualno kakor tudi sorazmeren del prostorov in področij skupne uporabe. V tem primeru stanovalci ob vselitvi v celoti pokrijejo strošek investicije in si ga v primeru izselitve tudi poplačajo.
– celotno premoženje je v lasti skupnosti (npr. stanovanjske kooperative), stanovalci pa najemniki stanovanj in preko članstva v skupnosti solastniki tega premoženja. Pogosta praksa je, da stanovalci ob vselitvi vplačajo soudeležbo med 5–10 odstotkov vrednosti stanovanja, ki jo ob izselitvi dobijo nazaj. V času bivanja plačujejo najemnino, s katero kooperativa pokriva stroške upravljanja, vzdrževanja, amortizacije in financiranja.
b) Druga, tudi jasna, vendar z manj definiranimi posebnostmi znotraj skupine, je ločnica glede na lokacijo stanovanjske skupnosti: urbane, suburbane in ruralne.
c) Mogoče jih je ločiti tudi na ideološki skupni imenovalec, ki združuje ljudi. Imamo skupnosti, ki so utemeljene na demokratičnih načelih, edina ideologija, ki ji sledijo pa je želja po praktičnem in družbenem ter družabnem domu. Lahko pa skupnosti povezuje še politično prepričanje, religija oz. verska opredelitev, duhovnost ali pa kakšna druga ideologija.
Dotakniti se moramo tudi stanovanjskih skupnosti, ki zagotavljajo skupnostno bivanje v podpornem bivanjskem okolju in zasledujejo socialnovarstvene cilje. Namenjene so ljudem s posebnimi potrebami. Tudi te v večini primerov uveljavljajo prvine skupnostnega bivanja, vendar za razliko od samoniklih skupnosti običajno zagotavljajo le začasno bivanje uporabnikom in so ustanovljene od zgoraj navzdol. Tovrstne oblike bivanja že dolgo časa kontinuirano obstajajo tudi v Sloveniji. Poznamo številne bivanjske enote vzgojno-varstvenih centrov, stanovanjske skupine Mladinskega doma Jarše, programe nastanitvene podpore Kraljev ulice itd.
Zgodovina
Stanovanjske kooperative, ki danes najpogosteje predstavljajo obliko skupnostnega bivanja, ki je predmet te publikacije, so se začele oblikovati v Angliji že v 19. stoletju in se kasneje razširile po celi Evropi. Za razliko od današnjih pa se v njih niso toliko ukvarjali z vsebinami, kot je participacija, soodločanje, družbeno in družabno življenje, odnos do okolja… V prvi vrsti so predstavljale način nastanitve delavcev v industrializiranih središčih, kjer je ob hitro rastoči industrializaciji tovrstnih zmogljivosti primanjkovalo. Pogosto so bili pobudniki in gonilna sila takšnih kooperativ prav lastniki kapitala, ki so poskušali na ta način zagotoviti boljše pogoje bivanja svojim delavcem.
Kot prve oblike sodobnih stanovanjskih skupnosti pa se najpogosteje omenja ideje, nastale v poznih šestdesetih na Danskem. Družine, ki niso bile zadovoljne z obstoječimi možnostmi bivanja, so se združile v skupine. Želele so izgraditi skupnosti, v katerih bi poznale svoje sosede, v katerih bi se odrasli med seboj pogovarjali, otroci pa skupaj igrali, ki bi bile varnejše, saj bi ljudje skrbeli eden za drugega in bi bilo tujce zlahka prepoznati, in kjer bi stresne delovne dni lajšali z združevanjem moči pri vsakodnevnih opravilih, kot so npr. skrb za otroke ali kuhanje.
Dve skupini sta se v domove, zgrajene na takšnih temeljih, uspeli vseliti konec leta 1973. Nosilci teh idej so te tudi publicirali, številne arhitekturne rešitve skupnostnega bivanja pa so pozornost zbujale na arhitekturnih in stanovanjskih razstavah. Obenem je leta 1971 Danski gradbeni inštitut pripravil razpis za nizke stanovanjske bloke. Vsi zmagovalni projekti so predvideli skupnostne prostore in sodelovanje stanovalcev v procesu oblikovanja projekta. Rezultati so sprožili burne razprave v javnosti in pet let kasneje se je prva stanovanjska skupnost vselila v takšna stanovanja z neprofitno najemnino. Leta 1982 je bilo na Danskem že 22 takšnih stanovanjskih skupin.
Po začetnem skepticizmu je model sobivanja, ki je bil sprva v javnosti razumljen kot model, namenjen premožnejšim državljanom, pridobil zaupanje finančnih ustanov in vlade. Slednja že dolgo podpira financiranje takšnih stanovanjskih skupnosti in jih vključuje v nacionalne in lokalne načrte stanovanjske gradnje.
Model se je sočasno širil tudi v druge države zahodne oz. severne Evrope kakor tudi v Severno Ameriko.
Medgeneracijska stanovanjska
kooperativa Hribec.si
http://www.hribec.si/
Upam, da se tudi pri nas kakšna stanovanjska kooperativa kmalu udejani.