Pod pojmom so-delo (angl. coworking) razumemo način dela, pri katerem posamezniki, ki so bodisi samostojni bodisi pripadajo različnim organizacijam, občasno ali stalno uporabljajo isti prostor. V njem se torej odvijajo med seboj neodvisne dejavnosti. So-delo je hkrati družabni dogodek, na katerem se srečujejo ljudje s podobnimi vrednotami in ki jih zanima sinergija, do katere lahko pride pri delu v skupnem prostoru. Oblike sodela so zelo različne, od samoniklih garažnih delavnic in združenj kreativcev pa do organiziranih oblik so-dela, ki se odvijajo v brezplačnih ali plačljivih opremljenih prostorih za delo.
Besedo coworking je prvič uporabil Brian De Koven leta 1999 za opis sodelovanja ljudi, med katerimi ni hierarhično urejenih razmerij, medtem ko se je ukvarjal s prenosom spoznanj iz kreiranja računalniških iger v delovni proces. Ideja se je izkazala za precej revolucionarnejšo, kot je kazalo na začetku. V večini primerov namreč ljudje ne delajo skupaj kot enakovredni subjekti, temveč so potisnjeni v hierarhijo in razvrščeni v skupine z različnimi višinami plač in omejenimi odgovornostmi. Kreativnost posameznikov, tudi ko delujejo v isti delovni skupini, zaradi tekmovalne narave odnosov omejujejo nezaupanje, podvajanje in sabotiranje. So-delo pomeni drugačen pristop k delu. Primerno okolje naj bi omogočalo delati skupaj, vendar ločeno – na svojih projektih in z zasledovanjem svojih poslovnih interesov. Tako bi ljudje lahko svobodneje pomagali drug drugemu, brez zadržkov, ki so del tekmovalnih odnosov. Posledica takšnega dela je večja produktivnost, bolj povezana skupnost in presenetljivo pogosto tudi skupna zabava.
Nekaj let kasneje je Brad Neuberg v San Franciscu razmišljal, kakšno poklicno pot izbrati v prihodnje. Z izkušnjo v klasični službi zaradi pomanjkanja svobode ni bil zadovoljen, zato je poskusil s samostojnim delom, ki pa ga zaradi socialne izolacije spet ni osrečevalo. Zato je najel prostor in vanj začel vabiti ostale svobodnjake. S precejšnjo mero truda mu je počasi uspelo ustvariti sodelavno skupnost, po kateri je hrepenel. Tako se je leta 2006 začelo razvijati gibanje coworking. Beseda je bila v tem primeru torej uporabljena predvsem kot razvijanje skupnosti v nekem prostoru. Gibanje se je okrepilo in se razširilo v številna mesta po svetu, predvsem v ZDA, Nemčijo, Španijo in Veliko Britanijo. Ponekod, na primer v Berlinu, je pojav močno vplival tudi na razcvet samega mesta. Leta 2013 je število sodelavnih prostorov doseglo 2500, v letu 2014 pa bo verjetno naraslo še za 1000 prostorov.
Število sodelavnih skupnosti v zadnjih letih tudi v Sloveniji raste. Ob naraščajočem številu samozaposlenih in nezaposlenih se namreč postavlja vprašanje lokacije za njihovo delovanje. Število samostojnih podjetnikov se je v Sloveniji od leta 2005 povečalo za 21 %, leta 2013 je bilo teh že 55.175. V 90. letih je še kazalo, da delo od doma lahko predstavlja zanimivo alternativo, ki bi hkrati ustavila naraščajočo energetsko potratno avtomobilsko dnevno mobilnost. Vendar so se hitro pokazale slabe strani takšnega načina dela, predvsem socialna izoliranost, težavno usklajevanje med delom, družino ter prostim časom ter omejen dostop do informacij in izmenjave idej. Izkazalo se je, da delo ni samo delo v ožjem pomenu besede, temveč je pomembna predvsem sodelavna skupnost, v kateri delujemo. Druga možnost, ki se je razširila predvsem v ZDA, je delo v kavarnah, ki pa se je izkazalo za težavno zaradi številnih motečih dejavnikov v takšnem okolju. So-delo tako predstavlja alternativo, saj je ureditev v teh prostorih prilagojena procesu dela.
Sodelavni prostori zaradi nižjih stroškov v primerjavi z najemom pisarn predstavljajo zaželjeno alternativo posameznikom na začetku njihove poklicne poti, možnost spontanih povezovanj pa ugodno vpliva na kreativnost, razvoj produktov in storitev. Prostori iščejo ravnovesje med zasebnim in javnim tako, da nudijo različne možnosti, na primer prostore, kjer je poudarek na socialni dejavnosti, in tiste, ki so prvenstveno namenjeni samostojnemu delu. Pogosto so v njih organizirane neke vrste finančne pomoči za razvoj izdelka ali storitve, bodisi s podporo pri množičnem financiranju bodisi s prisotnostjo investitorjev v prostorih. Organizirani dogodki, kot na primer t. i. jellyji, spoznavni večeri, umetniški dogodki …, kjer se člani spoznavajo in predstavljajo svoje ideje, predstavljajo močan dejavnik povezovanja. Sodelavni prostori se pogosto vzpostavljajo v prostorih, ki so že dalj časa prazni, pri njihovem urejanju pa s t. i. codesignom pogosto sodelujejo njihovi člani, kar še poveča občutek pripadnosti prostoru in skupnosti. Številni prazni prostori, ki so v Sloveniji v zadnjih letih nastali s propadom industrijskih podjetjih, kar kličejo k tovrstni uporabi, prav tako vedno večja množica brezposelnih posameznikov, ki bi v njih lahko našli svoj prostor za ustvarjanje.
Pogosto se poudarja razlika med sodelavnimi prostori na eni strani in podjetniškimi inkubatorji ter pospeševalniki na drugi. Podjetniški inkubatorji so s pogosto subvencioniranimi prostori in svetovalnimi storitvami prvenstveno namenjeni pomoči novonastalim podjetjem, medtem ko pospeševalniki nudijo predvsem pomoč pri realizaciji konkretne ideje, vključno z njeno prodajo na trgu. Z nekaj izjemami so bili tako eni kot drugi pri nas večinoma vzpostavljeni s pomočjo javnih sredstev. So-delo se vendarle pogosto prepleta s temo gospodarskega razvoja, mentoriranja začetnikom in vzpostavljanja zagonskih podjetij ter spodbujanjem in realizacijo inovativnih idej, ki pa je pogosto uspešnejše, kadar so iniciatorji projekta posamezniki ali skupine, ki so del novonastale skupnosti.
Dejstvo, da delo ni zgolj delo, ampak predvsem ljudje, s katerimi delamo, pride do izraza zlasti pri oblikah brezplačnega sodelavnega gibanja. Ljudje namesto denarja prispevajo delo v sodelavnem prostoru in delijo svoje znanje z ljudmi, s katerimi delajo. Sodelovanje, odprtost in krepitev vezi v skupnosti so v tem primeru še posebej poudarjeni. Pogosto te skupnosti sovpadajo z lokalnimi skupnostmi, ki že obstajajo (v okviru šole, bara, cerkve ali soseske). Po mnenju mnogih se bo koncept sodela razširil na področja izven t. i. ustvarjalnih industrij. Delovni procesi so se v zadnjih letih močno spremenili v smislu večje kompleksnosti organizacijskih problemov, zato je potrebno tako sodelovalno kot individualno delovanje posameznikov. Tako lahko tudi v večjih podjetjih pričakujemo večjo raznolikost delovnih okolij in združevanje ljudi po projektih, ne po oddelkih. Oblikovanje prostora po principu sodela in codesigna marsikje prehaja v knjižnice, šole, bolnišnice in hotele, tudi zaradi težnje po zmanjševanju stroškov pa lahko pričakujemo, da se bo princip sodela razširil še na javno upravo in akademsko sfero. Izmenjava socialnega kapitala bo postala del vsakdana.
