Skupnostni vrt v Borovi vasi

Maja Simoneti

 

Prvi deklarirani skupnostni vrt v Sloveniji je rezultat dela skupine raziskovalcev Urbane brazde, ki je začela delovati v Mariboru v okviru programa Evropske prestolnice kulture (EPK). Projekt Eko urbani vrt je obveljal za enega uspešnejših v času EPK, saj se je zelo neposredno dotaknil prebivalcev in naslavljal res aktualne teme, bil je zelo zanimiv za javnost in medije ter strokovno odlično promoviran. Skupina Urbane brazde ga je skupaj z zainteresiranimi prebivalci ob podpori občine zagnala jeseni leta 2011 z namenom, da preko urejanja vrtov in vrtičkarstva, ekološke pridelave in lokalne oskrbe spodbudi organiziranje urbane skupnosti. V ta namen sta na lokaciji dve leti delovala dva koordinatorja, ki sta posredovala pri delu na terenu, dogovarjanju o organizaciji vrtičkarskega društva, sestavi pravil za vrtnarjenje in vzdrževanje, izvajanju dela ter tudi pri širjenju znanja o ekološki pridelavi. Vrtičkarji so se z njuno pomočjo organizirali v društvo Urbani eko vrt in vse razpoložljive vrtove oddali že prvo leto.

Posebej odmeven prikaz dogajanja na vrtu v Borovi vasi je povzet v filmu Zelena utopija (scenarij in režija: Urban Zorko in Marko Kumer – Murč), ki je ob predvajanju leta 2013 sprožil tudi nekaj dvomov v vsestransko uspešnosti tega projekta. Izkazalo se je, da so stroga vrtičkarska pravila začela delovati tudi izključujoče in da je skupnost postala utesnjujoča za vse, ki jim niso uspeli v celoti slediti. Brez koordinatorja, ki ga na lokaciji po koncu projekta ni bilo več, so bili vrtičkarji očitno manj uspešni pri dogovarjanju o pravilih in usklajevanju kot prej. Skupnost v kratkem času dvoletnega projekta očitno ni zaživela neodvisno in tolerantno, kot je bilo načrtovano. Zunanji posrednik, nekdo, ki prihaja med vrtičkarje v imenu občine, je po izkušnjah koordinatorjev in vrtičkarjev zelo pomemben za oblikovanje skupnosti in vzdrževanje reda pri rabi.

Vrtičkarji leta 2015 opažajo, da skupnost ne deluje več dobro, da so društvo prevzeli tisti, ki so bili na lokaciji že prej, in da se marsikaj od dogovorjenega ne izvaja več. Komisija za pregled se na primer letos sploh ni sestala. V Borovi vasi so bili vrtički že prej in vrtičkarji, ki so jim vrtove takrat vzeli, se že ves čas nekako ločijo od novih. Bolj so nagnjeni k redu in tradicionalni pridelavi ter ne pustijo do izraza novim, mlajšim uporabnikom. To nekako nakazuje tudi film. Vrtov je okrog osemdeset, kar pomeni veliko ljudi. Povezanost se zato, trdijo vrtičkarji, bolj tesno razvija na ravni ene lope, ki jo skupaj uporablja osem do deset najemnikov, ki skupaj skrbijo tudi za svoj del skupnih nasadov, za maline in zelenico ter si med seboj pomagajo. Društvena pravila so stroga in zelo veliko jih je, vsi pa niso nagnjeni k taki urejenosti ail pa želijo vrtnariti po načelih permakulture, kar sproža probleme. Vrtičkarji se na lokaciji tudi zato precej menjavajo. Nekateri opozarjajo, da je območje zadnje čase že kar opazno manj urejeno, da se vsevprek postavlja zaščito in tudi manjše rastlinjake.

Kljub vsemu Borova vas in skupnostno vrtnarjenje ostajata zgled za urejanje vrtičkov tako v Mariboru kot drugod. Primer je predvsem sprožil veliko javno zanimanje za skupnostno vrtnarjenje, navdihnil je nove ureditve in tudi raziskovanje vrtičkarskih praks. Hkrati je primer Urbanega eko vrta v Borovi vasi zanimiv, ker lepo kaže, kako pomembna sta za oblikovanje vrtičkarske skupnosti (i) delovanje koordinatorja in (ii) število vrtov na posameznem skupnostnem vrtu – vrtičkarskem območju – ter hkrati izpostavlja tudi (iii) pomen občine in (iv) raznovrstne vrtičkarske ponudbe v naselju za razvoj vrtičkarstva.

Primer še vedno poganja razvoj organiziranega vrtičkarstva v Mariboru, kjer bo jeseni ponovno vzpostavljena funkcija koordinatorja. V mestu so še druge lokacije, ki jih namerava občina postopoma popisati in urediti ter vrtičkarstvo nekoliko organizirati in usmeriti v ekološko pridelavo. Delo bo opravljala Simona Trčak Zdolšek, ki je skupaj z Matejem Zonto podpirala že zagon skupnostnega vrta v Borovi vasi in ki posebej poudarja, da model urejanja iz Borove vasi ni v celoti prenosljiv. Na razpolago je manj sredstev, hkrati pa sta tudi vsaka lokacija in skupnost nekoliko drugačna. Izkušnje iz Borove vasi med drugim kažejo tudi na to, da je dobro, če občina/mesto vrtičkarske dejavnosti ne uniformira pretirano.

 

Pobuda: Urbane brazde, program Evropske kulturne prestolnice

Lokacija: Borova vas, Maribor

Trajanje: od 2011

Št. vrtičkov: 80

Lastnik zemljišča: Mestna občina Maribor

Razmerje med uporabnikom in lastnikom: pogodba o najemu

Značilnosti: skupnostni vrt, ekološka pridelava

Povezave:

http://brazde.org/2011/urbano-vrtnarstvo/urbano-vrtnarstvo/

https://www.ekovrt.si