Marko Peterlin
Samoorganizirane pobude s pomembnim vplivom na produkcijo prostora, ki jih imenujemo skupnostne prakse v urejanju prostora, so po svetu in pri nas v le malo več kot letu dni od izdaje prvega zbornika Prostori sodelovanja prešle iz navidez marginalnih praks v vedno bolj očiten mainstream. Njihova vloga v urejanju prostora postaja vidna tako v strokovnih krogih kot v vsakdanjem življenju prebivalcev mest. Posamezni primeri se vedno bolj pogosto pojavljajo po strokovnih revijah in spletnih straneh ter prejemajo različne nagrade, deležni so tudi vedno večje pozornosti osrednjih množičnih medijev.
Predvsem pa njihovi učinki vedno pomembneje zaznamujejo življenje in prostor v mestih. Težko si je na primer predstavljati, kakšno bi bilo danes življenje središča Maribora brez Živih dvorišč, Salona uporabnih umetnosti, Tkalke, Udarnika, GT22, Vetrinjskega dvora, Centra mobilnosti in še vrste drugih prostorov, ki vsi spadajo med zgledne primere skupnostnih praks. Po drugi strani v Ljubljani, kjer se javni prostor središča mesta intenzivno preobraža pod taktirko mestne uprave, skupni in javni prostor sosesk kot sta Ruski car ali Savsko naselje verjetno bolj kot mestna uprava zaznamujejo aktivnosti skupin kot so prostoRož ali Skupaj na ploščad!, ki temeljijo na vključevanju prebivalcev, še bolj pomembno, čeprav morda bolj skrito, pa na urejanje prostora po celem mestu vplivajo raznolike vrtičkarske skupnostne prakse. Prav tako si je potovanja po Sloveniji in bližnji okolici danes res že težko predstavljati brez sopotniškega portala prevoz.org in težko je oceniti pomen, ki ga imajo z njegovo pomočjo spremenjene mobilnostne navade zlasti mlade populacije na prostor mest.
A kljub naštetemu že leto in pol skoraj vsako srečanje uredniške skupine zaznamuje tudi pogovor o tem, kaj sploh razumemo kot skupnostne prakse v urejanju prostora. Poleg očitnega pomena za produkcijo prostora sta prevladala dva kriterija, ki jim mora zadostiti primer, da ga obravnavamo: pobuda zanj prihaja ‘od spodaj’, s strani skupine posameznikov, skupno pa je tudi upravljanje primera. V zadnjih mesecih se je med nami vedno bolj uveljavljalo prepričanje, da je ključen kriterij prav slednji, torej upravljanje prostora ali procesa s strani skupnosti uporabnikov. Pogosto se je ob posameznih primerih odprla tudi razprava o odnosu z lokalno skupnostjo. Nemalokrat so namreč primeri tako ali drugače podprti s strani občin ali drugih javnih institucij, včasih od tam pride celo pobuda. V uredniški skupini je prevladalo prepričanje, da to ne le da ne bi smel biti izločilen kriterij, temveč je neka oblika simbioze z javno sfero celo zaželjena!
S publikacijami in spletno stranjo želimo poudariti prav javne koristi tovrstnih skupnostnih praks in nagovoriti še posebej občine k bolj sistematični podpori tovrstnim pobudam. Skupnostnih praks namreč ne moremo več obravnavati izven javnih politik na področju urejanja prostora, temveč kot njihov sestavni del. Prostorskega načrtovanja in drugih formalnih oblik urejanja prostora ne nadomeščajo, temveč jih dopolnjujejo. Omogočajo doseganje razmeroma hitrih in poceni sprememb na bolje z majhnimi koraki, bolj ali manj v okviru obstoječih predpisov in pravil igre, hkrati pa omogočajo preverjanje in popravljanje prav teh predpisov in pravil. Ker tovrstne prakse zaznamuje izrazito participativen pristop pri zasnovi, izvedbi in upravljanju ter intenzivno komuniciranje navznoter in navzven jih po pravilu odlikuje tudi dobra javna podoba.
In prav v slednjem se skriva tudi potencialna nevarnost, ki je bila večkrat izražena v intervjujih. Dobra javna podoba lahko nekatere javne akterje navede k poskusom posnemanja ali prevzema posameznih praks ob opustitvi ključne lastnosti tovrstnih praks, namreč iskrenega in intenzivnega vključevanja skupnosti v njihovo upravljanje. Verjamemo, da je za dolgoročne pozitivne družbene in prostorske učinke mnogo boljše prepoznavanje javnih koristi tovrstnih praks in ustrezna podpora pobudam, ki so vzniknile same od sebe. Za čimbolj učinkovito simbiozo med javnim in skupnostnim, ter za čim uspešnejše delovanje skupnostnih praks smo zato na koncu tokratne publikacije na podlagi izkušenj posameznih praks zbrali nekaj ključnih priporočil.
Tudi tokratna publikacija pa je še vedno delovna različica in zelo verjetno bodo takšne ostale tudi morebitne naslednje. Zaradi hitro rastočega števila primerov postaja celovit nabor skupnostnih praks pravzaprav vedno težja naloga. Tudi v tokratni publikaciji nam še ni uspelo dodati poglavja o samoniklih prizoriščih, vendar pa bi v zvezi z njimi želeli napotiti na knjigo ‘Na trdna tla’ avtorja Rajka Muršiča s sodelavci, ki nudi obsežen pregled tovrstnih prizorišč pri nas. Opravičujemo pa se tudi mnogim, ki jih zaradi pomanjkanja časa ali informacij nismo uspeli vključiti, čeprav smo jih želeli.
